Najprej svetuje, da človek jasno poimenuje, kaj doživlja. Razhoda ni smiselno prikriti ali omalovaževati, saj ga opisuje kot obliko žalovanja. Po njenem mnenju to pomaga razumeti obseg izgube in omogoči začetek okrevanja. Ob tem dodaja, da naj čustva pridejo na površje. Žalost, jeza in tesnoba se pojavljajo spontano, njihovo potiskanje pa marsikoga le dodatno obremeni. Dovoliti si je treba prostor, da vse te občutke preživi, ne pa jih kopičiti.
Psihologinja poudarja, da se procesu žalovanja ne gre izogibati. Pogovor, pisanje ali terapija pomagajo ublažiti notranji pritisk. Motnje in prekrivanje bolečine z zunanjimi dražljaji težavo le odmaknejo, zato je bolje, da se posameznik s tem kar doživlja sooči neposredno. Pomemben korak je tudi ponovna opredelitev lastnih meja. Severino svetuje premislek o tem, kaj človek želi zaščititi in česa ne bo več dopuščal v prihodnjih odnosih. Tak premislek krepi občutek notranje stabilnosti.
Obnovitev energije vidi kot nujen del celjenja. Majhne vsakodnevne navade, kot so stik s soncem, pitje vode, kratek sprehod ali urejanje doma, pomagajo vzpostaviti občutek ravnovesja. Takšne geste morda delujejo preprosto, a po njenem prepričanju postopoma vračajo mir in urejenost.
Med njenimi priporočili je tudi pogled naprej. Ustvarjanje novih ciljev in načrtov možganom pomaga izoblikovati sveže predstave o prihodnosti, kar olajša postopno spuščanje starega odnosa. Psihologinja meni, da se zdravljenje začne, ko človek najde notranjo moč za oblikovanje nove slike svojega vsakdana.
