Med izrecno navedenimi cilji je bila tudi zmanjšana vloga senioritete pri določanju plače. Na ravni namena se zdi takšna reforma razumna in potrebna. Toda vsak sistem je treba presojati ne le po njegovih ciljih, temveč predvsem po njegovih dejanskih učinkih. Prav tu se pri novem plačnem sistemu odpira resno ustavnopravno vprašanje.
Novi zakon ohranja temeljno pravilo plačnega sistema: javnega uslužbenca praviloma ni mogoče uvrstiti nad končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva. To pravilo je sistemsko logično. Vzpostavlja jasno hierarhijo delovnih mest, omogoča primerljivost in prispeva k preglednosti sistema.
Hkrati pa zakon uvaja izjemo. Določenemu krogu javnih uslužbencev je bilo ob prevedbi omogočeno preseganje končnega plačnega razreda. Ključni kriterij za uporabo te izjeme ni bila zahtevnost dela, odgovornost ali posebna delovna uspešnost, temveč izključno stanje uvrstitve na določen presečni dan.
Izjema tako ni splošno pravilo, odprto v prihodnost, temveč enkraten odstop, vezan na točno določen trenutek v času.
Posledice takšne ureditve niso zgolj teoretične. V praksi se pokaže, da lahko javni uslužbenci na hierarhično nižjih delovnih mestih presežejo plačni razpon svojega delovnega mesta in dosežejo raven, ki je sicer predvidena za višja delovna mesta. Hkrati pa drugi javni uslužbenci – tudi na istem delovnem mestu – te možnosti nimajo in je ne bodo imeli niti v prihodnje.
Tako se ne ustvarjajo razlike le med različnimi delovnimi mesti, temveč tudi znotraj istega delovnega mesta, med osebami, ki opravljajo enako delo pod enakimi pogoji. Edina razlika med njimi je časovna okoliščina njihove uvrstitve v plačni razred pred uveljavitvijo novega sistema.
Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da gre predvsem za vprašanje plačnega razpona. V resnici pa gre za bistveno širše vprašanje: vprašanje enakosti pred zakonom in notranje skladnosti pravnega sistema.
Ustavno dopustne razlike v obravnavi posameznikov morajo temeljiti na stvarnih in razumnih razlogih. Težko pa je utemeljiti, zakaj bi moral en javni uslužbenec na istem delovnem mestu trajno imeti drugačen pravni položaj kot drugi zgolj zaradi stanja na določen presečni dan, brez možnosti, da bi se v enak položaj lahko vključil kasneje.
Ko izjema postane trajna in selektivna, preneha biti korektiv sistema in postane privilegij!
Posebej problematično je, da je takšna ureditev v očitnem nasprotju z enim od deklariranih ciljev reforme – zmanjšanjem vpliva senioritete. Prav senioriteta oziroma pretekli položaj v sistemu je namreč odločilni kriterij za uporabo izjeme. Sistem tako na eni strani razglaša zmanjševanje pomena preteklih napredovanj, na drugi strani pa ravno ta pretekla napredovanja postavlja kot ključno ločnico med različnimi pravnimi položaji.
Takšno notranje protislovje ni le politično ali upravno vprašanje, temveč vprašanje načela pravne države.
Namen tega razmisleka ni zavračanje reforme, temveč opozorilo na vprašanje, ali je ustavno sprejemljivo, da splošno pravilo velja za vse, izjema pa le za nekatere - in to trajno.
Morebitna rešitev ni v odpravi plačnega stropa, temveč v odprtju sistema v prihodnost, pod enakimi pogoji za vse.
