Prvi evropski stik z Grenlandijo se je zgodil v 10. stoletju, ko jo je po naključju opazil norveški pomorščak Gunnbjörn Ulfsson. Nekaj desetletij kasneje je bil Erik Thorvaldsson, znan kot Erik Rdeči, izgnan z Islandije in se s svojo ladjo podal na pot proti zahodu. Tam je naletel na obsežen, delno leden otok, ki ga je poimenoval Grenlandija – »zelena dežela«, čeprav je bil večji del pokrit z ledom. Ime ni bilo naključno; Erik je želel zveni privlačno za nove priseljence, da bi na otok privabil več naseljencev. Njegova naselbina je postala začetna točka za nadaljnji razvoj nordijske kolonije.
Ta naselbina je postopoma priznala oblast norveškega kralja, kar se je formaliziralo leta 1261. Kolonisti so obdržali določeno stopnjo samostojnosti, a so davčno, cerkveno in pravno postali podložniki Norveške. Ko sta se Danska in Norveška v 14. stoletju povezali v personalno unijo, je Grenlandija postala del te širše nordijske politične zveze.
Po Napoleonskih vojnah je leta 1814 prišlo do razpada danskega-norveškega kraljestva. Norveška je bila tedaj priključena Švedski, medtem ko so nekatere njene čezmorske posesti – Islandija, Ferski otoki in Grenlandija – ostale v danskih rokah. Čeprav je to odločitev sprejela Kielska pogodba, je bilo vprašanje suverenosti nad Grenlandijo večkrat sporno, zlasti v 20. stoletju, ko so Združene države Amerike začele kazati zanimanje za arktično regijo.
Grenlandija je bila uradno integrirana v danski pravni red leta 1953, ko jo je nova ustava razglasila za enakovredno okrožje znotraj kraljevine. Vendar pa se je kmalu začel proces politične osamosvojitve. Že leta 1979 je Grenlandija dobila omejeno samoupravo, ki je obsegala notranje zadeve, izobraževanje, zdravstvo in okolje. Leta 2009 pa je bil sprejet zakon o razširjeni avtonomiji, ki je grenlandskim oblastem predal skoraj vse pristojnosti razen zunanje politike, obrambe, pravosodja in denarnega sistema, ki še naprej ostajajo pod nadzorom Danske.
Grenlandija ima približno 56.000 prebivalcev, večinoma Inuitov, in večina jih živi v obalnih naseljih, saj je notranjost otoka zaradi večnega ledu nenaseljiva. Glavno mesto Nuuk deluje kot središče političnega življenja in kulturnega prebujenja. Politične stranke na Grenlandiji se vse bolj osredotočajo na dolgoročni cilj – popolno neodvisnost. Čeprav večina prebivalcev še vedno priznava koristi, ki jih prinaša povezanost z Dansko, vse večja samozavest, predvsem med mlajšo generacijo, vodi k razpravam o osamosvojitvi.
Otok ima tudi velik strateški pomen. V obdobju hladne vojne so Združene države Amerike zgradile vojaško bazo Thule, ki je danes še vedno aktivna in predstavlja najsevernejšo oporišče ameriških sil. Baza je pomembna točka v globalnem varnostnem sistemu, predvsem zaradi lege na poti med Evropo, Azijo in Severno Ameriko ter bližine Rusije. Arktika kot celota postaja vse bolj pomembna zaradi podnebnih sprememb, ki odpirajo nove plovne poti in razkrivajo bogate naravne vire.
Zaradi teh razlogov je leta 2019 ameriški predsednik Donald Trump presenetil svetovno javnost z izjavo, da bi ZDA lahko kupile Grenlandijo. Predlog je bil sprejet z neodobravanjem in posmehom tako na Danskem kot na Grenlandiji. Grenlandska premierka je dejala, da »Grenlandija ni naprodaj« in poudarila pravico prebivalcev, da sami odločajo o svoji prihodnosti.
Grenlandija torej ni del Danske zato, ker bi bila bližje Evropi, temveč zaradi zgodovinske zapuščine nordijskih kraljevin in pravne kontinuitete v okviru dansko-norveške zveze. Geografska lega danes ni več odločilni dejavnik za pripadnost, še posebej v času, ko prevladujejo mednarodno pravo, samoodločba narodov in diplomatski dogovori. Grenlandci imajo vse več besede pri svoji usodi – in čeprav so še vedno del Kraljevine Danske, je prihodnost otoka v njihovih rokah.
